Obstoječi mostovi so včasih povezovali hrvaško in slovensko obalo reke Kolpe v Slavskem lazu, Sroboniku in Grintovcu. Da bi lahko ponovno opravljali svojo funkcijo, jih je potrebno obnoviti, saj je večina elementov teh mostov dotrajanih ali pa jih celo ni več. Da bi s čim bolj vitko konstrukcijo premostili razpon med dvema bregovoma reke Kolpe, smo se odločili za uporabo jeklenih konstrukcijskih elementov (kot tudi iz razloga, da so obstoječi elementi že narejeni iz enakega materiala). Uporaba manj vpadljivih jeklenih elementov je sovpadala tudi z omogočanjem nemotenega pogleda tako na reko Kolpo, kot tudi na njeno okolico – iz tega sledi oblikovanje visečega mostu, ki deluje lahko in transparentno. Iz zgoraj opisanega razloga (kot tudi zaradi dotrajanosti in trdnosti) smo močno vidne betonske elemente nadomestili z manj vpadljivimi jeklenimi elementi. Tu gre le za neokrnjeno naravo reke Kolpe, kjer smo želeli beton uporabljati samo tam, kjer je to res nujno potrebno, npr. pri geotehničnih sidrih oz. temeljih, ter pri obstoječih betonskih podporah, ki jih je bilo nesmiselno odstraniti. Macesnove pohodne deske so pritrjene na jekleni okvir, kar predstavlja modul. Moduli so med seboj povezani z jekleno pločevino. Obešeni so na jeklene natezne palice, na katere sta pritrjeni dve jekleni vrvi, ki pleteno ograjo iz jeklene vrvi. Jeklene natezne palice so obešene na jekleno horizontalno upognjeno vrv. Jekleno vrv nosijo podporni jekleni stebri, ki so pritrjeni na nove betonske temelje ali na obstoječe betonske podpornike. Betonski temelji pa so s pasivnimi geotehničnimi sidri zasidrani v zemljino.
